In potem?

... Potem ostalo je vse v tišini,
tiho kot še nikdar!
Prazne besede,
minljiv vetrič,
prazno srce!

Lepi spomini,
grenki občutki,
polna in boleča glava.

Mrko gledam čez steklena okna,
malo prašna in se sprašujem...

...Zakaj?

Zakaj mora biti vse tako?
Tako tiho, mirno, boleče in brezupno?
Tako žalostno, črno in goreče?

Morda veš ti? Morda vem jaz.

Le ne upam si,
druga ni.

Minljivo je vreme zunaj,
čas, ki extremno drvi,
minljiv je ves svet okoli mene,
Minljiva nisva le...

JAZ in TI

Tišina in mir ostajata v meni!